Po dolgem čakanju, kdaj bom lahko spet skočila v bazen, je končno prišel tisti ponedeljek, 18. maj, ko sem si zjutraj ob 5.30 pripravila plavalni nahrbtnik in rekvizite, nekaj malega pozajtrkovala in spila kavo ter se vsa vznemirjena s kolesom odpeljala do bazena. Zaradi varnostnih ukrepov proti širjenju koronavirusa, ki so takrat še veljali je vstop na bazen potekal malenkost drugače od običajnega. Pred vstopom sem si razkužila roke, Igor pa mi je izmeril telesno temperaturo.
Končnooooooooo!!! Prvi skok v bazen po dobrih dveh mesecih!!! Bila sem neizmerno vesela in hvaležna, da lahko spet plavam. Vse prepogosto sem imela to, da pridem na bazen in odplavam trening za nekaj samoumevnega, v zadnjem obdobju pa sem ugotovila, da temu ni tako. V vodi sem se počutila domače in sem uživala v vsakem zavesljaju. Vedela sem, da treningi na začetku ne bodo tako zelo težki, potem pa se bodo začeli stopnjevati. S tem se niti nisem obremenjevala, saj sem bila preveč pod vtisom prvih preplavanih kilometrov.
S trenerjem Igorjem sva v prvem tednu treningov podrobno razdelala plan za nadaljevanje sezone. V svojih mislih sem sezono 2019/2020 že zaključila, čeprav bi se le-ta morala zaključiti šele avgusta po Olimpijskih igrah. Povratek v bazen je bil v moji glavi začetek nove sezone 2020/2021, cilj in želja nastopiti na mojih tretjih Olimpijskih igrah pa ostaja ista.
Trenutno z Igorjem še nisva prepričana, ali bodo vsa tekmovanja, ki sva jih dala v najin plan izpeljana, saj situacija s koronavirusom še vedno ni povsem pod nadzorom. S tem se ne obremenjujem preveč, saj je v tem trenutku na prvem mestu kvaliteten trening. Ne glede na tekmovanja, se želim čim hitreje vrniti v staro formo in le-to tudi nagraditi v nadaljevanju sezone.