Drugo avgustovsko nedeljo sem po dolgem času zopet prečkala slovensko mejo in se s trenerjem odpravila na tekmovanje v sosednjo Italijo. Pot v Rim je bila zelo dolga, saj je bilo na avtocesti veliko gneče, po vrh vsega pa je bilo še izjemno vroče. Vse to je bilo ob pogledu na bazen pozabljeno. Zame je ta bazen eden izmed najlepših na svetu, čeprav mogoče ne ravno najhitrejši. Plavalci imamo čudno navado, da za vsak bazen povemo, ali je hiter ali počasen. To nima nobene veze s tem, kakšen je bazen dejansko, gre le za naše občutke v vodi. Poleg tega pa je to verjetno povezano tudi z rezultati, ki smo jih odplavali v tem bazenu. Čeprav sem v Rimu kar nekaj let nazaj že odplavala dobre rezultate, tega bazena vseeno ne smatram za hitrega ?
Nad plavalnim mitingom Sedem Gričev sem bila zelo navdušena, saj je bila po sedmih mesecih to moja prva tekma v tujini. Tekmovanje je sicer zaradi koronavirusa še vedno potekalo malenkost drugače kot smo vajeni, npr. na štart smo morali priti z masko. Ne glede na vse, je bila tekma super organizirana. Odplavala sem solidne rezultate, saj sem bila hitrejša kot na prejšnjih tekmovanjih. Seveda rezultati še niso tam, kjer bi si želela, a je potrebno graditi naprej korak za korakom.
V petek sva se s trenerjem na poti domov ustavila še v Benetkah. To je bil moj prvi obisk tega prečudovitega in skrivnostnega mesta na vodi. Z Igorjem sva si seveda privoščila sladoled, se sprehodila med uličicami in si pogledala glavne znamenitosti, nazaj do avta pa sva se vrnila z ladjico. Tako sva lepo zaključila kratek skok v Italijo, sedaj pa nazaj veselo na delo.
