Letošnje leto bi moralo biti nekakšna prelomnica v moji športni karieri. Končno sem začela na tekmovanjih kazati rezultate za katere sem trdo delala na treningih. Velikokrat v preteklih letih se mi je namreč zgodilo, da na glavni tekmi sezone zaradi dodatnih obveznosti nisem mogla odplavati rezultatov, za katere sem se pripravljala. V »olimpijskem letu« pa so se koščki sestavljanke končno začeli postavljati na svoje mesto in vse je kazalo, da bi lahko na Evropskem prvenstvu in Olimpijskih igrah dosegla lepe rezultate ter uvrstitve. Zaradi koronavirusa in zaključka študija, ki sem ga opravila brez izgubljena študijskega leta, se je čez noč vse obrnilo na glavo in zato sem danes tam, kjer sem – pred odločitvijo, ali brez dohodkov še naprej vztrajati v tem garaškem športu, ali pa se zadovoljiti z doseženimi rezultati ter začeti novo poglavje.
Stara sem 26 let in živim samostojno življenje. Čeprav sem ena izmed najstarejših plavalk v Sloveniji, to svetovno gledano še zdaleč ni številka, pri kateri bi se morale vrhunske plavalke »upokojiti«. Še vedno imam željo in motivacijo po tekmovanjih in še boljših rezultatov, saj čutim, da sem sposobna pokazati še več, kot sem do sedaj. V Kranju imam trenerja, ki me podpira in odlične pogoje za delo. Če tako pogledam, pravzaprav nimam nobenega problema, dokler ne pridemo do »realnega« življenja. Kljub uspešnem zaključku študija, je pravzaprav ta prelomnica v moje življenje prenesla precej nesigurnosti. Od takrat ne morem mimo misli, o tem na kakšen način še vztrajati v športu, s katerim pravzaprav ne zaslužim nič. Položnice in ostali življenjski stroški morajo biti plačani vsak mesec, tudi za hrano športnika je potrebno precej denarja pa še osnovno in dopolnilno zavarovanje si moram plačevati sama. Zadnje čase velikokrat razmišljam, koliko denarja imam na bančnem računu in kako hitro ga bo zmanjkalo, ko bom brez novih prihodkov morala pokriti vse odhodke. Verjamem, da bi si lahko, če sedaj končam plavalno kariero, našla primerno službo, vendar nimam še želje zaključiti s plavanjem, če v to ne bom primorana. Zaradi prestavitve letošnjih Olimpijskih iger v Tokiu, sem se že nekako odločila, da bi vztrajala do Olimpijskih iger v Parizu leta 2024, a brez financ bo to seveda nemogoče. Nimam bogatih staršev, stricev ali tet in tudi s končanim študijem pri 26 letih ni primerno, da živim na račun nekoga drugega. Ne vem, kako je to urejeno v drugih športih, vendar v plavanju brez finančne podpore, ne moreš preživeti. Kar me najbolj žalosti je dejstvo, da za plavalce, ki so pripravljeni po končanem študiju nadaljevati s kariero vrhunskega športnika ni poskrbljeno. To se odraža že z odločitvijo večine najbolj talentiranih slovenskih plavalcev, da po končani srednji šoli odidejo na študij v Ameriko, še preden dosežejo svoje potenciale. Tam se plavalna zgodba za mnoge ne konča tako kot bi si to želeli. To je zgolj le še eden od dejavnikov, ki kaže na to, da status plavalcev v Sloveniji ni urejen. Po mojem mnenju sicer Plavalna zveza nameni veliko pozornosti strokovnemu pristopu do obravnave plavalcev, vendar se bodo brez urejenega statusa odraslih plavalcev uspešne zgodbe zaključevale že v mladinskih kategorijah. Zato smatram, da bi se status plavalcev moral primerno urediti.
Moje plavalne cilje bom žal morala pozabiti, če mojega problema ne bomo rešili pravočasno. Upam pa, da se bomo iz te situacije lahko vsi nekaj naučili in, da bo za naslednje generacije bolje poskrbljeno. Ker upanje umre zadnje, si želim, da bi s tem blogom lahko nadaljevala do Olimpijskih iger v Parizu 2024.